Kritike so iz različnih jezikovnih področij, v izvirnem jeziku.

Tako se nam je Ana Pusar-Jerič pretekli ponedeljek v dvorani slovenske filharmonije, ki je še vedno najprimernejši prostor za te vrste koncertov v Ljubljani, prvič predstavila kot interpretinja samospevov. Skupaj s pianistom Andrejem Jarcem sta sestavila zelo zanimiv, pa kljub temu, da gre za dela enega samega skladatelja, tudi zares pisan spored. Iz zajetnega Wolfovega opusa samospevov sta izbrala pesmi na stihe Eduarda Mörikeja, Josepha Eichendorffa, na eno Sturmovo in dve Goethejevi pesmi, poleg tega pa še štiri samospeve iz Španske in tri iz Italijanske pesmarice.
To seveda ni bil debi v vsakdanjem pomenu besede, temveč dejanje, ki sta ga naša umetnika opravila z lahkoto in očitnim veseljem. Za pevca z bogato izrazno skalo je tak večer z nekaj desetinami različnih vsebin in razpoloženj kot nalašč. V pevskem in interpretativnem smislu daje samospev še večji razpon možnosti kot operno ali oratorijsko petje, ki večinoma, ali skoraj nikoli ne dopušča pritajenega, rekli bi filigranskega petja, po drugi strani pa daje pevcu tudi obilo priložnosti, da se široko izpoje. In vse te možnosti je naša umetnica do konca izrabila. Tako smo jo lahko spoznali kot radoživo in zelo duhovito interpretinjo šegavih, pevsko-tehničnih pa skrajno zahtevnih pesmi. Ob pravem navdušenju občinstva jih je kot za šalo natresla kar celo vrsto. Nič manj prepričljiva, čuteča, sočutna in razumevajoča ni bila pri razmišljajočih resnih spevih. Tudi za trenutek ni dovolila najmanjšega dvoma o svojem izrednem pevsko-tehničnem znanju in glasovnih zmožnostih. Zdi se celo, da njene zmožnosti še vedno naraščajo. Kako smo se s pevko veselili ta večer!
(Radio Slovenija)


...Pevske interpretacije Wolfovih samospevov pa so razpete do danes še vedno med to dvojno duhovno in umetniško izpovedno dilemo. Tudi v izboru in interpretaciji naše odlične sopranistke Ane Pusar-Jerič. Sopranistki izredno sočnega in kultiviranega glasu so se odlično posrečili tisti odstavki in kitice iz Wolfovih samospevov, ki so zazveneli v hudomušni, nikoli sentimentalni mehkužni liriki tekstov in glasbe. Torej v jasnem obrisovanju melodičnih pevskih linij, ki so se najtesneje zbliževale s skoraj scensko širitvijo. Tu lahko omenimo iskrive scenske prizore iz Španske in Italijanske pesmarice, pa kakšne iz Mőrikeja. Nekaj manj, ne po pevski kultiviranosti, je to sopranistki Ani Pusar-Jerič uspelo tam, kjer se Wolfov umetniški vzgib napaja z eruditizmom, se pravi psihološko kontrolo nad drsenjem pevske lirike. V teh odlomkih je interpretinji vendarle manjkalo nekaj več osebnostnih spoznanj, pa tudi pevskega prilikovanja. Tam, kjer teh ovir ni bilo, je sopranistka zablestela v resničnem pevskem sijaju in scenski imaginaciji. V celoti je Ana Pusar-Jerič v interpretacijah Wolfovih samospevov žlahtnila izvedbe z veliko pevsko kulturo in prepričljivim nastopom...
(Delo)


Samospev je kot najčistejši izpovedni medij refleksija dosežene skladnosti, priložnost za trenutek resnice o umetniku. Tega soočenja je zmožno malo naših pevcev. In vendar (šele) dober recital dokaže umetnikovo zmožnost za iskanje in željo po njem.
Večer samospevov je dejanje pevca in pianista; s tem smo pri eni od zunanjih postavk ravnovesja. Umetniško sožitje med sopranistko Ano Pusar-Jerič in prilagodljivim, pa tudi impulzivnim sooblikujočim pianistom Andrejem Jarcem je pustilo ob izvedbi tokratnega sporeda globok vtis. Pri recitalu je prepričljivost vpeta v izbor avtorjev in razvrstitev pesmi (programska skladnost). Spored, kakršnega sta izbrala umetnika, je razkrival senzibilnost, vsebinski in stilni premislek. Nekaj posebnega pa je bil spomladanski žar v pesmih prvega dela, razpoloženjsko skladen z realnim trenutkom večnostnega cikla. Na neposredni ravni besedilnih predlog se nas je dotaknil v treh od šestih samospevov Felixa Mendelssohn-Bartholdyja, ob sproščeno uresničeni, težavni, a sijajni figurativnosti klavirskega deleža. Programski splet je poudaril valovanje emocije med radostnim vznemirjenjem in zamišljenostjo. Samospevi Josipa Pavčiča, ki se mu Pusarjeva že dolgo posveča, so bili Mendelssohnov poznoromantični odmev. Njihova melodika je domača, ganljiva (Uspavanka); živahna deklamativnost in klavirska slikovitost (Ciciban Cicifuj, Vrabci in strašilo) sta v interpretaciji Pusarjeve in Jarca očarali.
V drugem delu smo slišali deset samospevov Richarda Straussa. Ne le v operni sferi, tudi na področju samospeva je Strauss skladatelj za pevce velikega, nadzorovanega diha (tehnično ravnovesje) in globokega duha (interpretova duhovna skladnost). Naša pevka je s tokratno interpretacijo dosegla enega svojih vrhuncev. Pot se je končala v zanosu hvaležne ljubezni (Posvetilo),a je vodila mimo razpoloženjske in čustvene polteme, do katere transcendenčnega dna seže Pusarjeva z dolgimi krešendiranimi toni, z neponovljivo gradacijsko širino fraze (Sanje skozi somrak, Osvobojena). Dober večer samospevov, v tem je prednost samospeva pred opero, ni zgodba (iz) nekega življenja, ampak prispodoba bivanja. Ana Pusar-Jerič in Andrej Jarc sta jo zaokrožila z vabilom k snidenju kot drugim dodatkom s pesmijo Benjamina Ipavca Na poljani.
(Delo)


Wolfovi samospevi niso krojeni tako, da bi ugajali s poljudno melodijo, amatersko spremljavo in lagodno pevsko lego. Zahtevajo prekaljene umetnike - izvajalce in takšna sta sinoči bila sopranistka Ana Pusar in njen klavirski spremljevalec.
Pusarjeva je že več let kot operna pevka doma na številnih evropskih odrih. Polna srednja lega njenega glasu, kristalno čiste višine in s prsnim registrom nepreobložene nižine jamčijo za skrajno izenačeno petje, ki mu na koncertnem odru izvajalka še pomaga s skromnimi kretnjami rok in z njimi podkrepi smisel in vsebino vsakokratne pesmi. V tistih, ki zahtevajo živahno dikcijo in velik glasovni obseg, pa je koncertantka pokazala pravcato virtuoznost v obvladanju svojega glasu...
(Radio Slovenija)


Na novi zgoščenki je štiriindvajset samospevov Benjamina Ipavca in sedem Josipa Ipavca, na koncertu pa smo slišali osem samospevov iz daljše kolekcije Benjamina Ipavca in tri- z dodatkom štiri - samospeve Josipa Ipavca. Sopranistka Ana Pusar Jerič, ki ima za sabo dolgo operno kariero ( daljšo na tujem kot na domačih opernih odrih ) je v Modrem salonu razkrila sposobnosti odlične pevke samospevov. Veliko značilnosti iz operne prakse, pa tudi glasovno decentne kulture koncertne pevke. S svetlimi in liričnimi prameni glasu ob interpretacijah sveže fantovskega samospevnega opusa Benjamina Ipavca, pa tudi bolj baladno in temno obarvanega in ekspresivnega Josipa Ipavca. Najbrž ne tvegamo preveč, če Benjamina Ipavca označimo kot slovenskega samospevnega Ketteja, Josipa Ipavca pa kot baladnega samospevnega Aškerca. Poetski ilirizem Benjamina Ipavca je zazvenel na koncertu v samospevih Pred durmi, Na poljani, Mak žari in še kakšni, dramatsko baladni ekspresionizem pa v samospevih Na križpotju in Trije Josipa Ipavca. Poslušali smo doslej morda najlepši niz samospevov obeh Ipavcev z vsemi slogovnomi značilnostmi v razvoju slovenskega samospeva. Samospeve, umeščene tudi v značilna razmerja našega in evropskega razvoja te romantične zvrsti, ki vsaj tu ni preveč zaostajala v koraku z Evropo. Odlične žive izvedbe in še bolj dragocena zbirka samospevov na novi zgoščenki.
Samospevi Benjamina Ipavca so hiteli k poslušalcem v razločni izgovorjavi in melodični iskrenosti izraza (mestoma schubertovski), tisti Josipa Ipavca pa tudi z dramatsko pevsko sceno bolj temno obarvanih besedil in samospevne baladnosti. Tudi pianistka Nataša Valant je "ubirala strune" klavirja z lepimi loki tehtne spremljave kot sooblikovalka samospevnega recitala.
(Delo)


...Sopranistka Ana Pusar-Jeričeva se nagiba bolj v drugo smer, v emocionalno doumevanje interpretacij, ki je podprto s tehnično pevsko kulturo na izredno visoki ravni. Sopranistko odlikujeta predvsem izredno zanesljiva glasovna dinamika in lahkotnost glasovnega obsega v vseh prehodih, celo nižje postavljenih dramskih legah. Od tu gre ocenjevati tudi programski obseg njenega samospevnega recitala, ki je v vseh segmentih izbora pokazal izenačeno doslednost zelo tehtno definiranih interpretacij.
V prvem delu smo poslušali dva samospeva Antona Lajovica (Iskal sem svojih mladih dni, Mesec v izbi), tri samospeve Josipa Pavčiča (Kaj mi pravi ptiček, Uspavanka, Pastirica) in zajeten sklop samospevov Huga Wolfa (Pomladna pesem, Molite, Weylina pesem, V senci mojih kodrov in Mignon). Ob sicer odličnih slovenskih samospevih (primerjalnih interpretacij imamo veliko premalo!), spet med klasičnimi Lajovčevimi in romantično impresionističnimi Pavčičevimi, ki pa so bile vendarle še bolj ogrevanje na sledi pravega bistva pevske dvojine, so Wolfovi samospevi že dosegli v interpretaciji sopranistke Ane Pusar-Jeričeve sintetično pevsko in izrazno globino in resnično kultiviran vzpon. Še najbolj ob samospevih V senci mojih kodrov in znamenite Mignon, ki kaže Wolfovo izrazito tendenco preboja od samospeva v pravo odrsko prizorišče, ki je seveda sopranistki pomenilo resnično izpolnitev za pomembno sintezo obojega. V drugem delu smo poslušali pet samospevov Richarda Straussa, in sicer Prijazno videnje, Noč, Tajno povabilo, Prost in Cecilija. Straussa kot skladatelja samospevov pri nas slabo poznamo, primanjkljaj je očiten. Njegova samospevna muza je mestoma nekoliko plitva, nikjer pa nezanimiva, še posebej v klavirski spremljavi, ki je bila tu prava priložnost tudi za pianista Thomasa Hansa. Sopranistka Ana Pusar-Jeričeva je ta splet samospevov oblikovala s tisto umetniško potrpežljivostjo (Noč) emocionalnih trenutkov, ki so zazveneli vedno na pravem mestu v dinamično pevskih odtenkih glasovnega kolorizma.
Vrh recitala so bili nedvomno samospevi Sergeja Rahmaninova, tudi opustelo področje slovanske samospevne literature. Samospevi Čakam te, Kako mi je hudo, Ne poj, lepotica, Kakšna krasota in Te poletne noči so zazveneli doživeto in v pevski paleti sopranistke Ane Pusar-Jeričeve v vsej žlahtni naraciji Sergeja Rahmaninova. Omenimo le skoraj "borodinsko" orientalnost samospeva Ne poj, lepotica. Pozabljeni samospevni zakladi.
Izvedbi obeh Ipavčičevih samospevov, Oblaku in Metuljčki, kot dodatek, pa sta bili popolna umetniška potešitev ob uvodnih slovenskih samospevih v vrhunski pevsko-izrazni razvezanosti.
(Delo)


...Pevka si je smiselno izbrala spored iz slovenske zakladnice samospeva - A. Lajovic: Iskal sem svojih mladih dni; J. Pavčič: Kaj mi pravi ptiček, Uspavanka, Pastirica - in svetovne literature - H. Wolf: Er ist's, Gebet, Gesange Weylas, In dem Schatten meiner Locken, Mignion; Richard Strauss: Freundliche Vision, Die Nacht, Heimliche aufforderung, Befreit, Cacilie; S. Rahmaninov: Čakam te, Kako mi je hudo, Ne poj, lepotica, Kakšna krasota, Te poletne noči. Če primerjam izvedbo slovenskih pesmi z ostalimi deli, ki vsekakor izkazujejo avtorje intenzivnešega umetniškega snovanja, se je pevkino poustvarjanje enako odražalo v stopnjevanju uresničevanja sporeda : od prvih, izrecno liričnih, ki jih je zapela s toplo iskrenostjo, preko Wolfa, pri katerem se je občutno utrnila njena izredno prepričljiva moč prodreti v globine ustvarjalčeve izpovednosti: s svojim žametno obarvanim glasom, s svojim tehničnim znanjem, predvsem pa s svojo muzikalno nabitostjo je izvabljala notranji nemir in ga razpletla v dramatične razpone; v tem je najbolj svojska, dognana in prepričljiva. Tudi pri Straussovih delih je pokazala, da je njena narava nagnjena k močno vznemirljivim vzvodom oblikovanja, a nenehna dramatska napetost je muzikalno pogojena, prihaja iz izvajalca, ki resnično doživlja in neposredno posreduje. To je potrdila tudi pri Rahmaninovi glasbi, kjer so do veljave prišle vse tančine lirične občutenosti do intenzivno izraženih avtorskih globinskih silnic...
(Delo)


V ponedeljek sta v celjskem Narodnem domu nastopila sopranistka Ana Pusar Jerič in pianist Hinko Haas. Večer je bil v znamenju samospevov romantičnih skladateljev Felixa Mendelsohna, Huga Wolfa, Josipa Pavčiča In Richarda Straussa. Če bi morali izpostaviti skladatelja oziroma skladbo, katerih izvedba je v interpretaciji obeh glasbenikov posebej izstopala, bi se težko odločili. Izbira samospevov je bila izjemno pestra in je ponudila širok razpon tako po vsebinskem kot tudi glasbenem izrazu. Vsak samospev zase je v interpretaciji obeh poustvarjalcev izpričal umetniški izraz posameznega skladatelja, ki se je izpostavil kot biser iz zakladnice vokalne literature ter istočasno oblikoval vsebinsko zasnovo celotnega večera. Sopranistka jih je skupaj s pianistom nizala v čudovit celovečerni nastop. Subtilna poustvarjalna ekspresivnost je skupaj z dovršeno vokalno tehniko, izraznostjo, tenkočutnim niansiranjem, liričnostjo, dramatičnostjo, zrelostjo in izkušenostjo odlikovala nastop sopranistke v interpretacijah posameznih pesmi ter dosegla popolnost v glasbenem izrazu z izvedbo dveh dodatkov Benjamina Ipavca...
(Novi tednik)


...Cvet ali romantična modrina novogoriškega pomladnega večera "belcanta" pa je bila solistka, sopranistka Ana Pusar Jerič, umetnica z izjemno vokalno tehniko in visoko glasbeno kultiviranostjo. Njene presunljive interpretacije arij iz Mozartovega Cosi fan tutte, iz Čarostrelca M. von Wabra (arija Agate iz 1. dejanja), Puccinijeva Madame Butterfly (arija Čo čo San iz II. dejanja) in arije iz Verdijevih oper Ernani*** (arija Elvire iz 1. dejanja) Nabucco (arija Abigaile iz II. dejanja) in Moč usode (arija Leonore iz IV dejanja) so novogoriško občinstvo upravičeno osvojile...
(Primorski dnevnik)


Liza Ana Pusar Jerič je še ena zrela, bogata kreacija naše ugledne sopranistke. Občudovanja vredno je pevkino stopnjevanje lika od zasanjanega dekleta do tragične junakinje; njena Liza je podoba neizpolnjenega hrepenenja...
(Razgledi)


Poseben čar predstave v Cankarjevem domu so obetala imena gostujočih pevcevn nosilcev glavnih vlog. Tako smo v Ljubljani spet lahko slišali sopranistko Ano Pusar Jerič v vlogi Elizabete. S svojo visoko kultiviranostjo je navdušila tako pevsko kot igralsko; predvsem v sklepni sliki je pripeljala muzikalno dogajanje do pretresljivega viška...
(Slovenec)


Elizabeta Valoiska je bila sopranistka Ana Pusar Jerič. Njene pevske sposobnosti so res izjemne. S svojim glasom zna naša pevka prav nenavadno, na svoj način, s svojim osebnim žarom in muzikalnim temperamentom oblikovati dolge frazne premike, v katerih najdemo lepoto pevskega podajanja in čistost muzikalnega skladja besedila in glasbe...
(Delo)


...Na premijeri in nekaterih reprizah bo naslovno vlog Traviate pela Ana Pusar-Jerič, danes prav gotovo najbolj priznana slovenska operna sopranistka, ki se bo tokrat prvič predstavila mariborskemu občinstvu, vendar pa jo bolj poznajo v Edinburghu, v Benetkah, Tokiu, Madridu, Dresdenu... V Maribor je prišla gostovat naravnost iz Berlina...
(Večer)


Primadonin glas sočutja
Solistični ansambel sega nad povprečje postavitve, v kateri se je znašel. Najviše seveda čudovita umetnica Ana Pusar Jerič. Njena Leonora je enkratna, izvirna kreacija, razodetje najplemenitejšega interpretacijskega zlitja z likom...
(Razgledi)


Iz tujine je priletela lastovka - sopranistka Ana Pusar Jerič. Bila je kot svetla zvezda večernega neba. Fidelio-Leonora je bila sopranistka Ana Pusar Jerič. Njen glas je bil čist, izrazito poln, iz dogodka v dogodek bolj čvrst in prepričljiv. To je zahtevna in večplastna vloga, pevsko bogata, z mnogimi dinamičnimi in agogičnimi odtenki. In potem je to tudi igralsko tveganje - maska in resnica -moški in ženska. Ana Pusar je na najbolj naraven način, s podoživljanjem osebe in muzikalnim podajanjem glasbenih misli dosegla zlitje značajskih potez, hkrati pa je bila utelešenje svobode ; tudi takrat, ko vzame v roke orožje in ga usmeri proti utelešenju zla. Kako sugestivno...
(Delo)


Traumgörge v Palermu
V Palermo so na premiero in prve ponovitve prišli glasbeni kritiki iz vse Italije, iz vseh velikih in pomembnih časopisov. Pri vseh je Ana Pusar odlična, izjemna, imenitna v eni najtežjih vlog tovrstne glasbene literature, izstopa iz ansamla, potrdila je svoj polni uspeh. Omenjena je največkrat in za primerjavo z glavnim junakom Kurtom Schreibmayerjem in tudi tako kot absolutno prepričljiva v nič kaj lahki vlogi, ubijalsko težki, kot je zapisal kritik v Corriere de la sera...
(Delo)


Medtem ko je ansambel moskovskega Bolšoj teatra nastopal v glavnem mestu Moldavije Kijevu, je v Moskvi gostovala dresdenska državna opera, ki je na odru znamenitega Bolšoj teatra predstavila dve operi iz svojega nemškega repertoarja ( Ariadna na Naxosu in Cosi fan tutte). V obeh operah je v ospredju slovenska sopranistka Ana Pusar, ki je s svojim petjem navdušila do zadnjega kotička zasedeno dvorano enega najlepših in največjih opernih gledališč v svetu. Pusarjeva je svoje že prej znane izvajalske sposobnosti še izpopolnila v tujini, kjer je preživela dalj časa, tako da je bila nedvomno najboljša v vsem ansamblu. Gre za spektakla, pozorno in zelo dobro pripravljena ( režiser Joachim Herz in orkester slovite dresdenske Staatskapelle, dirigent Hans Vonk), ki ju pogosto uprizarjajo na gostovanjih dresdenske opere - videlo ju je že občinstvo v Veliki Britaniji, Zvezni republikin Nemčiji, Španiji, Italiji, na Japonskem itd.
(Delo)


Za binkošti je Riber postavil na sceno Walküre z zasedbo, ki jo je nemški kritik ob premieri predstavil kot "izvleček iz najnovejše kdo je kdo mednarodne elite pevcev Wagnerja". Med njimi je tokrat v vlogi Sieglinde blestela slovenska sopranistka Ana Pusar, ki jo v Bonnu že poznajo iz prejšnjih sezon in ki že nekaj let tudi med nemškimi ljubitelji Wagnerja velja za pevko iz najvišje mednarodne kategorije. Za vlogo Sieglinde, vlogo, ki terja mnogo dramatičnih in glasovnih odtenkov, so nemški kritiki Ani Pusar naklonili podobno odlične ocene (vse tja do "bravuroznega") kot jih je januarja požela za vlogo Else v Lohengrinu v Salzburgu, kjer so ji kritiki šteli v dobro lirično nežnost in vizionarsko moč igre, vitko intonacijo in visoko pevsko senzibilnost ter odličen pevski in igralski vtis...
(Delo)


...Kritiki pa v ocenah te operne uprizoritve (libretist Haffmannsthal, skladatelj Richard Strauss, 1912), ki jo je na oder Opere v Dresdnu postavil prf. Joachim Herz, opažajo in poudarjajo pri naši pevki izredne glasovne in predstavitvene sposobnosti, saj je "prinesla na oder v Straussovih barvah ponotranjeno bolečino, žalost in Ariadnino spremenljivost z virtuozno lahkoto svojega voljnega soprana". Ali citat drugega kritika: "In glasovi! Že dolgo ni bilo slišati tako pretehtanega ansambla, glasov takega formata in tako učinkovite oblikovalne moči. Ana Pusar kot Ariadna je s svojo glasovno privlačnostjo v velikih prizorih zapuščene muhaste in afektirane primadone, v žalosti in sreči prišla sijajno do izraza. Svojo partijo poje s pevsko kulturo, z lepim zvenom glasu in jasno artikulacijo." In tretji kritik: "Ana Pusar je kot Ariadna zablestela v vsaki fazi svoje skrbno razčlenjene in nadvse prepričljivo podane vloge."...
(Delo)


Direktor Pereira je imel srečno roko, ker mu je uspelo zbrati sijajen in izenačen solistični ansambel, sestavljen iz pevcev iz mnogih držav, posebno srečo pa je imel pri izbiri pevke za naslovno vlogo Katje, ki jo je zaupal znani slovenski sopranistki Ani Pusar; to je njena že tretja zaporedna sezona v züriški operi, kjer je ena od vodilnih pevk. Že v prejšnjih dveh sezonah se je Pusarjeva v Švici izredno afirmirala. Ob tej priložnosti pa je potrdila, da razpolaga z izrednimi glasovnimi zmožnostmi in da je vrh tega tudi izredno dobra igralka.
Naslovna vloga Katje Kabanove ni samo zelo zahtevna in pevsko težka, marveč tudi zelo naporna. Naj povemo samo to, da je Katja od začetka do konca predstave ves čas na odru, in če dodam, da sedanjo züriško uprizoritev izvajajo "na en mah", torej brez odmorov (čeprav je napisana v treh dejanjih in šestih slikah), si ni težko predstavljati, s kakšnimi napori in težavami se je morala spopasti slovenska pevka. Toda vse ovire je premagala z osupljivo gotovostjo in brez kakršnihkoli težav, zato so bili dolgotrajni aplavzi ob koncu predstave dostojna nagrada za njen trud.
Ana Pusar je sedaj na vrhu svoje umetniške kariere, bogate izkušnje, ki si jih je nabrala z nastopi v različnih gledališčih in na koncertnih odrih skoraj vseh evropskih prestolnic od Berlina do Dresdna, od Münchna do Dunaja, od Milana do Firenc, od Rima do Benetk, od Barcelone do Moskve, so jo oblikovale v pevko, ki je kos tudi najtežjim vlogam. To pa gledališki direktorji znajo ceniti.
Preveč prostora bi zavzelo naštevanje njenih vrhunskih interpretacij, naj zadostuje samo to, da je ob vnovičnem odprtju slovite operne hiše v Dresdnu pred nekaj leti neki zahodnoberlinski kritik napisal, da je bila kreacija Ana Pusar v vlogi Maršalice tako dovršena, da si je komponist Richard Strauss med skladanjem svojega Kavalirja z rožo ne bi mogel bolje predstavljati...
(Večer)


...Med recenzijami švicarskih in tudi tujih časnikov - rimska Republika, ki poudarja uspelo in izzivalno postavitev Ruth Berghaus, je Katji Kabanovi posvetila obširen zapis in objavila kar dve fotografiji slovenske sopranistke - omenimo zapis Schwaebische Zeitung, ki v oceni glavnih akterjev ugotavlja, da je Ana Pusar navdahnjeno in pretresljivo odpela naslovno vlogo Janačkove opere...
(Delo)


Ana Pusar-Jerič pa je v naslovni vlogi (pela je vseh devet predstav skupaj s premiero) ponovno dokazala svoje velike interpretativne potenciale. Kajti ni le sugestivno igrala in odlično pela, ampak je njeno usodo zares živela, ustvarila je celostno kreacijo in s svojo prvo partijo v neki Janačkovi operi dokazala, da zna, ob Verdiju, Mozartu, Wagnerju ali Straussu, izvajati še vse dugačno muziko in teater. Tudi aplavzi zahtevnega in omikanega, a hvaležnega zűriškega občinstva in izvrstne kritike v švicarskem tisku so dokaz, da gre za resnični umetniški dosežek. Velik uspeh Ane Pusar-Jerič v Zűrichu znova dokazuje in potrjuje, da imamo Slovenci, ob vsega spoštovanja vredni Marijani Lipovšek, tu in tam vsaj še nekaj vrhunskih umetnikov, ki žanjejo sposobne uspehe v tujini, a največkrat o njihovem delovanju vemo premalo, saj so sami preskromni, da bi se hvalili, nimajo pa - pri kakem uglednem časniku (!) - pravega zastopnika, ki bi objavljal fotografije in pisaril o vsakem njihovem nastopu ali podvigu...
(Dnevnik)


...Ein Gewinn: Ana Pusar(Ariadne), stimmlich strahlend, in jeder Phase ihrer differenzierten Haltung und Entwicklung überzeugend...
(Neueste Nachrichten)


...Die Pusar zeigt die Primadonna als schmollende, auch affektierte Figur, die Trauer und das Glück bringt sie als Ariadne hervorragend zum Ausdruck. Ihre Partie singt die slowenische Sängerin mit Kultur, schönem Timbre, klarer Stimmführung und guter Artikulation...
(Union)


...Und die Stimmen! Seit langem hörte man nicht ein so ausgewogenes Ensembles, solche Stimmen von Format und packender Gestaltungskraft. Ana Pusar (Ariadne), inszenatorisch in der "opera seria" angesiedelt und damit auf innere Gestaltug hin angelegt, gelang es vermöge ihrer stimmlichen Ausstrahlung, den opernhaft gedehnten Schluss zu tragen. Die grossen Szenen der Verlassenen, die ausdrucksstarke Durchgestaltung der an der Rosenkavalier - Marschallin erinnernden Partie, die auch eine menschlich anheimelnde Distanziertheit zuliess, ein Eingehen auf die "Buffos", ein Wangenstreicheln bei Zerbinetta, die das Angebot machte, doch von "Frau zu Frau "zu sprechen, kamen von der slowenischen Sängerin überzeugend...
(Sächsische Zeitung)

...Grosse Aufmerksamkeit lenkte die einzige Darstellerin der Ariadne auf sich - die slowenische Sopranistin Ana Pusar, welche Prag bei dem kürzlichen Gastspiel der Berliner Komischen Oper als Butterfly und Gräfin in der Hochzeit der Figaro gehört hat. Von jenen Vorstellungen ausgehend entiwickelte die Pusar hervorragend ihr Talent in Richtung auf den dramatischen Ausdruck und weiten Klang der melodischen Bögen...
(Hudobni Razhledi, Prag)


...Als sich das Ensemble des Bolschoi- Theaters auf einer Tournee befand, zeigten die Künstler aus Dresden im ersten Opernhause der Sowjetunion, welches man als eine der schönsten in der Welt betrachten kann, "Cosi fan tutte" und "Ariadne auf Naxos". Unter den Solisten kam ganz besonders Ana Pusar zur Geltung, die seit fünf Jahren ein angesehenes Mitglied der Komischen Oper Berlin und ständiger Gast der Staatsoper Dresden ist. Für Ana Pusar kann man schwer eine Konkurenntin finden. Sie war eine ausgezeichnete Fiordiligi und eine musterhafte Ariadne, die gesangliche Vollkommenheit noch mit szenischer Kunst bereichert...
(Oper + Konzert)


...Ana Pusar bringt Schmerz, Trauer und Verwandlung der Ariadne mit ihrem flexiblen Sopran in feinen Strauss -Farben verinnerlicht heraus...
(Neue Zeit)


...Darum entfalten sich die Klagengesänge Ariadne in Ana Pusar's Vortrag zu eindrucksvoller Grösse, bleibt sie darstellerisch in jedem Augenblick die Primadonna, der eben die Titelpartie in dieser Oper zusteht...
(Rundfunk der DDR)


...Die anspruchsvollen Hauptpartien konnten mehrfach besetzt werden. Nur Ana Pusar singt in allem Versionen mit kultiviertem, flexiblem, leuchtkräftigem Sopran die Ariadne...
(Tribune)


Ana Pusars Ariadne profitiert, genau deklamierend und mit schön ausschwingender, fraulicher Kantilene, besonders von der Transparenz der Orchesterstimmen...
(Salzburger Nachrichten)


...Wolfgang Müler -Lorenz (Bacchus) und Ana Pusar ( Ariadne) überzeugen mit Kraft und Ausdruck, berühren und ergreifen, das mag ein ander Mal geschehen...
(Salzburg Krone)


...Als Ariadne glänzte Ana Pusar, durch den vermeintlichen Todesboten aus dumpfen Hinbrüten wiedererweckt...
(Salzburger VZ)


Ana Pusar schält diese spannende Frauen-Geschichte mit exzellenter Präzision aus Wagners "Lohengrin", der durch sie in Figura und als glaubhaft singender Mensch eine verblüffende Wendung erhält. Und sie führt, klug motiviert durch die Inszenierung, dieses neue Stück "Frauen. Krieg.Machtspiel" unerbittlich weiter mit und zu seiten Ortruds, die sich bei ihr einschleicht...
(Salzburger Nachrichten)


...Elsa, die Hin-und Hergerissene vom Frageverbot zur glaubhaften Verzweiflung Getriebene, fand mit Ana Pusar eine einfühlsame Darstellerin, deren stimmliche Stärken sich eher in den verinnerlichten Momenten zeigten...
(Salzburger Volkszeitung)


...Mit kräftigem Schlussbeifall wurden aber besonders den Solisten gute bis sehr gute Noten gegeben. In erster Linie waren dies die beiden Damen im Ensembles, Ana Pusar als sehr beeindrukende Elsa...
(Trostberger Tagblatt)


...Ana Pusar gestaltete die Elsa mit sinnlicher Stimme und einer Fülle dramatischer Nuancen...
(Jugend musiziert)


Ana Pusar realisierte die vielen Facetten dieser Partie mit scheuem, mädchenhaften Charme und weiblicher Hartnäckigkeit. Sie bestach ebenso durch lyrische Zartheit und visionäre Kraft ihres Spiels wie durch beseelte Intensität ihrer reizvollen Stimme...
(Reichenhaller Tagblatt)


...Ana Pusar gestaltete die Elsa im Zwiespalt zwischen bedingungsloser Auslieferung an den Geliebten und dem berechtigten Anspruch, ihn nach "Nam und Art" völlig zu begreifen. In ihrer gestisch -mimischen Auffassung und intensiven emotionalen Ausstrahlung zeigt sich die Verwandschaft mit Kupfers Elisabeth. Die jugendlich dramatische Sopran-stimme Ana Pusar's vermochte reiche Ausdrucksnuancen zu vermitteln, glaubhaft von verhaltener Piano-Verinnerlichung bis zur äussersten Zuspitzung ihres seelischen Konflikts auf dem dramatischen Höhepunkt, wenn sie sich im Brautgemach die verbotene Frage abringt...
(Sächsisches Tageblatt)


...Am besten waren Elsa und Lohengrin besetzt, die eine wie der andere volle Perspektiven. Was vor allem die auch darstellerisch gelöste Ana Pusar an Innigkeit vorzeigte, war starker Wirkung sicher...
(Opernwelt)


...Ana Pusar als Elsa bot vollendete Meisterschaft in einer oft von betörender Innigkeit getragenen stimmlichen Leistung...
(Radio DDR)


...Klaus König als Titelheld, Ana Pusar als Elsa prägten mit stimmlicher Ausdrucksstärke die Hauptpartien, gaben dem Abend jene gesanglichen Voraussetzungen, die man sich für einen Dresdner ¨Lohengrin¨ erhoffen konnte, machten samt repräsentativer Ausstattung deutlich, wie mit den Mitteln und Möglichkeiten des Ensembles Semperopereaufführungen aussehen können...
(Sächische Zeitung)


Ana Pusar als Marschallin ist für mich eine Entdeckung. Die Marschallin erscheint als kluge, sinnliche, reife, begehrenswerte Frau ohne Matronenallüre. Dieser Feinsinn der szenischen Gestaltung, dieses in sublime Gestik übersetzte Changieren der Gefühlswelten, diese zarten Umschwünge von Stimmungen, dieses Bereitsein zum Verzicht und Nicht-Begreifen-Können sind von Ana Pusar mit hoher Sensibilität erfüll. Und, nicht zu vergessen, mit grosser komödiantischer Befähigung, mit der Marschallin und Octavian ihren Spass an der Dupierung des Ochs geniessen...
(Theater der Zeit)


...Und wer hätte Ana Pusar, der Dresdener Ariadne, Fiordiligi und Elsa, eine Marschallin mit so viel stimmlichen Nuancierungen und Schattierungen zugetraut? Sie gibt keine Matrone in Den Wechseljahren, sondern eine reizvolle Frau, die sich vollkommen unsentimental ins Unabänderliche schickt und das beste daraus macht. Wenn die Pusar mit betörend schönen Piano -und Mezza-voce-Bögen subtile Seelenregungen hörbar machte, gab es mehr als einen Moment, wo man den Atem anhielt...
(Sonntag)


...Ana Pusar gibt die von leiser Wehmut und Melancholie über die Vergänglichkeit des Lebens ergriffene Marschallin mit Würde und überwältigendem Charme, die gesangliche Linie stets mit makelloser Schönheit und ausgesprchenem dynamischem Differenzierungsvermögen erfüllend...
(Berliner Zeitung)


...Den "Rosenkavalier" konsequent in doppelter Besetzung vorzeigen zu können - das zeugt von schöner Leistungsfähigkeit des Dresdner Ensembles. Eine jugendlich bezaubernde Marschallin, weniger Grande Dame als leidenschaftlich-zärtliche Geliebte ihres Quibquin, ist in der ersten Besetzung Ana Pusar. Ein sopran voll bestrickender Wärme und Modulationsfähigkeit ...
(Neues Deutschland)


...In Ana Pusar, jüngst die Strauss'sche Ariadne, hat Dresden nun wieder eine Marschallin von Rang mit der Vorzug von reifen, immer noch begehrenswerten Jugend mit gewachsenen stimmlichen Möglichkeiten, ausdrucksstark im Gestalten der Wandlungen ihres Innenlebens...
(Weser Kurier)


...Ana Pusar verströmte als Marschallin wundervollen Schmelz der Stimme, strahlte reife Menschlichkeit aus, überzeugte sängericsh und darstellerisch...
(Junge Welt)


...Der 85er Rosenkavalier in der Semperoper kann mit zwei adäquaten Besetzungen aufwarten. Die Feldmarschallin wird auch hier zum geistigen und menschlichen Mittelpunkt. Ana Pusar zeigt eine noch junge, standesbewusste Frau mit mit Takt und Erfahrung, die Entsagung wird bei ihr nicht zu einer sentimentalen Attitüde, da werden auch innere Kämpfe, die die "alternde" Frau zu durchstehen hat, sichtbar. Mit kostbarer stimmlicher Schönheit und Kultur bringt die Pusar Strauss' musikalische Empfindungen zum Klingen...
(Union)


...Ana Pusar durchlebt die reife Partie der Feldmarschallin mit stimmlichem und mensdhlichem Feingefühl, so dass kein Hauch von peinlicher Rührseligkeit aufkommt. Der samtartige Sopranglanz und die ausgefeilte Kultur, vor allem aber die heitere und Würdevolle Gelassenheit stehen dieser Strausschen Frauenpartie sehr gut an...
(Neue Zeit)


...Ana Pusar singt eine stimmlich glänzend disponierte und feinste menschliche Regungen sehr verinnerlicht modulierende Marschallin, mitunter noch still lächelnd unter den Tränen schmerzlicher Wehmud über eine bereits vergehende Welt ihrer Jugend...
(Der Morgen)


...Eine in jeder Beziehung hinreissende Marschallin ist Ana Pusar. Mit welcher Ausdrucksintensität sie feinste Stimmungsänderungen sängerisch umsetzt, fasziniert und läst die psychische Sensibilität, den tiefen Gefühlsreichtum dieser Figur in unnachmachlicher Weise lebendig werden...
(Sächsisches Tageblatt)


...Unvergesslich - die mit bezauberndem Timbre und schlichtem, aber eindringlichem Ausdruck die Partie der Marschallin meisternde Ana Pusar. Sie war jene "junge schöne Frau von höchstens 32 Jahren, die sich bei schlechter Laune einmal dem siebzehnjährigen Octavin gegenüber als "alternde Frau vorkommt", die Strauss forderte. Auch jung an Stimme, lebendig im Ausdruck, leidenschaftlich und verträumt, nicht zum Philosophieren neigend, aber dem doch zu Zeiten nachgehend, mit ganzem Herzen liebend und doch - wenn auch nicht auf Anhieb, wie zu sehen war - beherscht begreifend, "was nicht mehr zu ändern ist";also ihren Octavian am Ende freigebend. Das war - auch stimmlich eine Leistung von Format...
(SZ)


Ana Pusar bietet eine betörend schöne und beglückend differenziert gestaltete Marschallin - ein Menschenporträt in eitel Wohlklang...
(Tribune)


...Als Marschallin konnte Ana Pusar mit ihrer Qualitetsstimme und ihrem jugendlichen Aussehen bestehen...
(National Zeitung)


...Vor allem die Marschallin von Ana Pusar liess wunderbar weiche, frei strömende Kantilene hören...
(Neue Zürcher Zeitung)


...Ana Pusar als junge, hübsche und g'scheite Marschallin...
(Kurier)


...Neu besetzt war auch die Partie der den Grimes tapfer verteidigenden und liebenden Lehrerin Ellen Orford durch Ana Pusar. Die soviel substanzvolle Kantabilität ausstrahlende Sopranpartie, die vielleicht am schönsten Brittens ursprünglich-enge Beziehung zur mensclichen Stimme zeigt, wurde von Ana Pusar mit innerem Engagement und reizvollem Klangvolumen gesungen...
(Neue Zeit)


...Die Aufführung im Grossen Saal des Konzerthauses am 23. Mai war bedeutsames künstlerischs Ereignes. Ana Pusar hat als Els einen tiefen Eindruck hinterlassen. Ihre herrliche Stimme und ihre bedeutende Vortragskunst hatten entscheidenden Anteil am vorzüglichen Gelingen der Aufführung...
(Schatzgräber in Wien- Kurier)


...Ana Pusar's beweglicher Sopran mit wunderschönem, gefühlvoll klingendem Timbre, mit unaufdringlichem Vibrato, perfekt im Forte wie im höchsten Pianissimo, ist genau geeignet für diese Musik. Pusar lässt ohne Umschweife ihre Emotionen blühen, legt ihre ganze Seele in diese Lieder. Rachmaninov hat deutlich und mit vollem Einsatz der Mittel komponiert, ein leuchtendes Ölgemälde entworfen, und Ana Pusar singt ganz in diesem Still, ohne subtile Hintergedanken, offen, ohne künstliche oder künstlerische Überhöhung. So muss es sein und so singt sie auch...CD Rachmaninov Lieder. Orfeo,
(Hannoversche Allgemeine)


... Mit geschmeidigem Sopran verleiht Ana Pusar der Sieglinde anmutige Jugendlichkeit...
(Westdeutsche Allgemeine)


...Laibachs "Madame Butterfly" schlechthin ist Ana Pusar Jerič. Des Meisters des verismo erfolgreicher Ausflug ins Reich der Exotik, mit besonderer Hingabe an die "Tragödie einer Japanerin" steht und fällt mit der Titelheldin. Eine Künstlerin mit ungemein fraulicher Ausstrahlung, mit intuitivem Rollenvertsändnis und berührendem Gestaltungsvermögen. Das herrliche Timbre einer perfekt in allen Lagen strömmenden Sopranstimme eröffnet subtilste Nuancen, setzt unvergessliche Stimmungsakzente. Nicht aufgezogene Koloratur Maschine, sondern Inkarnation tragischer, durchlebter Romanze, weil sich die Stimme und Spiel zu einem elitären Gesamtkunstwerk zusammenfinden...
(Kärtner Tageszeitung)


...Ana Pusar gehört seit Spielzeit beginn zum Solisten - ensemble der Komischen Oper; zuvor war die Slowenin am Opernhaus in Ljubljana tätig. Sie singt nun die Butterfly, und sie meidet dabei gesanglich jede Falsche Emphase. Die Freude, das todbringende Leid dieser Tscho - tscho -san kommen ganz von innen. Von grosser Leuchtkraft war der schöne Sopran bei der beifallsbelohnten Arie "Eines tages sehen wir"...
(Neues Deutschland)


...Ana Pusar ist für mich die Teschemacher der 80er Jahre: Ein jugendlich -dramatischer Sopran, der die heilen Koloraturen ihrer Partie (Fiordiligi) nicht zu fürchten braucht. Die Sängerin ist grundmusikalisch, und es klingt ganz einfach schön, wenn sie singt...
(Sächisches Tageblatt)


...In der von Vonk geleiteten Aufführung zeichnete sich Ana Pusar als Fiordiligi aus, ein Gewinn für das Ensemble, glaubhaft in ihrem gefühlsstarken Spiel, hörenswert im makellos geführten Sopran, der allen Tücken mühelos trotzte...
(Sächische Neueste Nachrichten)


...Das hochklassige Sängerensemble mit Werner Haselou (Alfonso), Elisabeth Wilke (Dorabella), Andreas Scheibner (Guglielmo), Armin Ude (Ferrando) und Cornelia Wosnitza (Despina) wird überstrahlt von der betörend schön und technisch makellos singenden Ana Pusar als Fiordiligi.
(TZ München)


...Ana Pusar ist nicht nur eine mit ihren Gaben splendide Butterfly und Ariadne, sondern nun mit hinreissender stimmlicher Emphase und Kultur eine Mozartsche Fiordiligi...
(Opernwelt)


Joachim Herz hat für seine ironisch-heitere und tiefgründige Inszenierung eine Besetzung zusammen, die jung ist (und wirkt) und durch das Gleichmass sängerdarstellerischen Niveaus beeindruckt: Ana Pusar als koloratursichere introvertierte Fiordiligi mit glanzvoller Höhe...
(Theater der Zeit)


...Das gilt für die im Dramatischen wie im Lyrischen überzeugende Ana Pusar als Lisa...
(Tribune)


...Ana Pusar war eine Lisa von ausserordentlichem, im Lyrischen wie im Dramatischen höchst eindringlichen Format...
(Neues Deutschland)


...mit Ana Pusar war die Marguerite glänzend besetzt. Die Sängerin liess die ganze Palette ihrer Gesangs-und Darstellungskunst aufleuchten, im leisen Seelenton wie in Liebesüberschwang und Verzweiflung; entzükkend leicht setzte sie die hohen Töne im Liebesduett an, ihre Kerkerszene hatte Grösse. Enthusiastische Publikumzustimmung war ihr sicher...
(Die Welt)


...Ana Pusar versteht es, im Spiel und mit kostbar nuancierter Tongebung eine sensible Katja vorzustellen, deren gezügelte Emotionen sich in der grossen Selbstbezichtigungszene zu dramatischer Intensität steigern...
(Zürichsee-Zeitung)


...Ana Pusar meisterte als Katja Kabanova ihre schwerige Aufgabe sehr gut, gab den Ängsten, der ebenso unbändigen Lebenssehnsucht und ihrer Melancholie ergreifenden stimmlichen Ausdruck...
(Basellandschaftliche Zeitung)


...Ana Pusar gibt der Titelrolle verhaltene Persönlichkeit, erlaubt Spiel und hervorragend kontrollierter, warmer Stimme nur selten, dann aber um so berührender, den Ausbruch der Leidenschaft...
(Tagblatt der Stadt Zürich)


...Ana Pusar's Katja ist vokal und von der Erscheinung her sehr fraulich, zugleich mädchenhaft-berührend...
(Opernwelt)

...Besonders im ersten Akt sind die Interaktionen der drei Protagonisten stimmig herausgearbeitet. Sieglindes aufkeimende Liebe zu Siegmund und ihre sich steigernde Abneigung gegen Hunding etwa gerieten zu meisterlichen Studien individueller Verhaltensweisen. Ana Pusar spielte nicht Sieglinde, sie war Sieglinde...Die Sänger -Darsteller der Bonner "Walküre" jedenfalls dürfen mit Fug und Recht zur internationalen Spitzenklasse gerechnet werden...
(Opernwelt)


...Im solistischen Ensemble kam ganz besonders die ausgzeichnete Desdemona von Ana Pusar, einer Künstlerin von riesigen Ausdrucksmöglichkeiten, welche schon einige Jahre in einer ganzen Reihe von Opern-Häusern und Konzert- Sälen der Welt auftritt, zur Geltung. Wo sie einmal singt, werden ihr gleich weitere Gastspiele angeboten! Mit ihrer kristallreinen Stimme, die in allen Registern ausgeglichen ist, mit ihren ausgezeichneten "Piani" und "Pianissimi", aber auch mit genügendem Stimmvolumen, dass man sie in dem grossen Freilichtraum von Opatija überall sehr gut hört, hat Ana Pusar die Rolle der Desdemona grossen Interpretinnen dieser Rolle in der Vergangenheit ebenbürtig realisiert. Nebst der stimmlichen und gesanglichen Seite war auch die szenische Darstellung auf einem würdigen Niveau, so dass ihreDesdemona bestimmt lange in der Erinnerung der Besucher bleiben wird. Vielleicht hat der Musikkritiker aus der Bundesrepublik recht gehabt, der, nachdem er die genannte Künstlerin im ¸Rosenkavalier¨ bei der Eröffnung des neuen Gebäudes der Dresdner Oper in der vergangenen Spielzeit hörte, schrieb, dass Strauss sich wahrscheinlich seine ideale Marschallin gerade so vorgestellt habe, wie Ana Pusar sie interpretierte. Dieser Feststellung könnte man noch hinzufügen, wenn Verdi ahnen konnte, dass einmal diese slowenische Sopranistin erscheinen wird, hätte er vielleicht seiner Oper den Titel "Desdemona" und nicht Otello gegeben...
(Oper+Konzert)


...Mit der aus Slowenien stammenden, bereits international bekannten Ana Pusar und dem aufstrebendem Tenor Josef Protscka standen zudem Spitzenkräfte für die Hauptrollen zur Verfügung, die zusammen mit den anderen, ebenfalls vorzüglichen Sängern eine Aufführung sicherten, wie sie besser kaum gedacht werden kann... Schatzgräber Wien,
(Salzburger Nachrichten)


...Und ganz exzellent war die Besetzung gewählt: Die gebürtige Slowenien Ana Pusar brachte für die Els die rechte Sinnlichkeit im Timbre und dazu ein verfürerisches Piano mit ...
(Die Presse)


...und Ana Pusar verpasste di Chance nicht, mit ihrem jugendlich -dramatischen, sich in der Höhe zu strahlender Leuchtkraft öffnenden Sopran die berühmte Spiegelszene der Gräfin Madeleine zu einem tiefberührenden Gesangserlebnis zu gestalten...
(Der Zürcher Oberländer)


The cast of "Freischütz" was more evenly and brilliant, with a quartett of singers almost unthinkable in Italian opera houses today. The most striking were Karl-Heinz Stryzcek.( Kaspar) and Ana Pusar (Agathe), an exquisite lyric soprano tending to introspection and analytical, psychologocal account of notable intendity with a lyric soprano produced in exemplary fashion, capable of audible pianissimos and faszinating tone -spinning, this singer should have no difficulty in reaching the top if she selects her repertory shrewdly...
(Opera)


...and by the final duet I was so carried away by the splendid singing of the Ariadne and Bacchus, rare enough in itself...Ana Pusar, though by no means providing ideal legato or breath control, confirmed the high opinion of her possibilities noted by our Venice correspondent in her Agathe; she is an artist of great sensibility and appreciable vocal allure...
(London- Opera)


...Heading her own opera with sensuous, cleanly phrased, was the Ariadne of Ana Pusar, whose fair presence added to her vocal accomplishments...
(The Daily Telegraph)

...Ana Pusar as Ariadne, lighter than usual, but nicely true and florid to the end, where vocally she was the spirit of air to meet the earth of K. K. robust tenor...
(The Times)


...The finest Slovenian soprano, Ana Pusar, (Ariadne) led the cast and once again revealed all the beauty and technical security of her voice. She was monumental in her sorrow and great again in the final love duet. It is no hard to see why she is in wide demand for Strauss roles, which suit her strong, fresh voice so well...
(Opera)


...The strong cast was led by the Slovenian Ana Pusar as Elisabeth, a soprano who is now working mostly in Germany, Switzerland, Austria, and Italy. Her technique is near- perfect, and her stage appearance convincing ; the last -act aria was one of the performance's high points...
(Opera, London)


...Ana Pusar, soprano, sings the difficult and unforgiving role of Donna Anna with a clean, focused, powerful voice. She sang the vengeful, bloodthirsty "Or sai, chi l'onore...
(Montreal Daily News)


...Among the women, however, only Ana Pusar comes close to fulfilling the demands of her role as Donna Anna, happily, since she has most of the better arias...
(The Suburban)


...Delman ne dà una lettura delicatissima, protagoniste il soprano An Pusar, musicalissima ed eterea...
(Corriere della Sera)


...Il pubblico numerosissimo si è accontentato di un delizioso Richard Strauss "Quattro ultimi Lieder" interpretati o meglio cesellati dal canto di Ana Pusar. In Strauss il soprano Ana Pusar ha dominato con la sua voce pura riuscendo a dare accenti di insuperabile intensità: ed è riuscita con la sua bravura a dominare l'orchestra e a sostenere un Delman notevolmente impacciato...
(La Notte)


...Quattro ultimi Lieder di Richard Strauss. La voce "wagneriana" di Ana Pusar, emulsionata come se fosse un altro strumento dell'organico orchestrale, l'estenuato ricordo e l'atmosfera di crepuscolo che informano le fascinose liriche di Herman Hesse e di Joseph Eichendorff, la dolcezza inquieta della musica di Strauss ...
(La Repubblica)


...Ana Pusar est la révélation de la création toulousaine de "Arabella", l'un des derniers chefs d'ouvre de Richard Strauss...
(Le journal de Toulouse)


...Ana Pusar, une Yougoslave, qui sous les traits d'Electre brilla tout spécialement dans l'air sublime du dernier acte...
(Le Wallonie)


Ana Pusar enfin impose une Madeleine personelle, à la belle voix qui a sans doute beaucoup écouté Schwarzkopf. Nous avons gardé le meilleur pour la fin...
(Est Vandois)


...Par sa beauté, sa grâce, la pureté de son timbre, l'élégance raffinée de son chant, cette jeune cantatrice yougoslave - qui va très bientôt faire ses débuts à l'Opera de Vienne -s'impose sans conteste comme une grande interprète des opéras "roses" de Richard Strauss.
(Toulouse -Actualité)


...Ana Pusar también superó su labor de Elsa y fue una "primadonna" de grata voz lirica, timbre cálido e seguridad...Madrid,
(Domingo)


...respondido con idénticas, paralelas características de "Elsa", servida por la soprano Ana Pusar, ambos con una superior excelencia como cantantes a la que tienen como actores aun siéndolo más que dignos;...
(El Pais)


Pravo otkriće bila je Desdemona gošća Ane Pusar-Jerič, mlade pjevačice na pragu evropske umjetničke karijere, koja se u Splitu več bila pojavila kao moćna Dona Ana u jednoj od repriznih izvedaba Mozartova "Don Giovannija" krajem zime ove godine. Već je lakoća, kojom je odolijevala kušnjama teške Mozartove vokalne dionice, dala naslutiti, da se radi o pjevačici velike perspektive, a njezina Desdemona to nedvojbeno potvrđuje. Lijep, u svim registrima ujednačeno obojen i nosiv glas i umijeće kojim se njime služi, te sposobnost osmišljavanja glazbene fraze i saživljavanja s likom i situacijama u kojima živi, sretan su izbor i spoj umjetničkih kvaliteta zbog kojih je njezina Desdemona već sada kompletna i impresivna umjetnička kreacija, realno obećanje za nove obogaćujuće trenutke u daljem glazbenu druženju s njom.
(Slobodna Dalmacija)


Naslovnu ulogu tumačila je slovenska oprena zvijezda međunarodnog ugleda, sopranistica Ana Pusar Jerič, cijenjena upravo kao interpret Straussovih uloga. Ariadna je uloga po njenoj mjeri i ona je vokalno blistavo donosi u cijeloj njezinoj pjevačko -interpretativnoj slojevitosti...
(Vjesnik)


Ana Pusar u naslovnoj ulozi predstavila se kao pjevačica europskog formata, što ona i jest, čvrsta i nosiva glasa, profinjene muzikalnosti, besprijekorne strausovske fraze i otmjeno suzdržane glume...
(Hrvatski radio)


Premda se "Fidelio" razmjerno često premijerno prikazivao u Ljubljani, čini se da njegovo današnje uprizorenje treba prvenstveno zahvaliti ljubljanskoj "primadoni assoluti" Ani Pusar Jerič, koja je poslije velikih međunarodnih uspjeha prihvatila u Ljubljani ove sezone i stalan angažman. Leonoru je pjevala u Hamburgu i Zürichu i željela ju je predstaviti i u kazalištu iz kojega je krenula u svijet. Ana Pusar je bez dvojbe velika umjetnica visoke pjevačke kulture što je pokazala i u ovoj iznimno zahtjevnoj, čak i za glas pravoga dramskog soprana pakleno teškoj ulozi...
(Slobodna Dalmacija)


Naslovnu ulogu Fidelija- Leonore tumačila je Ana Pusar Jerič, koja se nakon šesnaestgodišnje međunarodne karijere vratila u svoju Ljubljanu s posebnim statusom prve solistice. Što se Leonore tiče - koju je često pjevala u Hamburgu i Zürichu- ostvarila ju je s velikom interpretativnom toplinom i svekolikim angažmanom, posebice pjevačkim, jer ta izuzetno teška i naporna uloga iziskuje snažan dramatski glas...
(Vjesnik)


Tatjana gošće iz Ljubljane Ane Pusar Jerič razvila se do dimenzija velike kreacije, prostudirane psihološki i pjevački te emocionalno snažne. Bogatim glasovnim nijansama slikala je Tatjaninu zanesenost, uzbuđenost, zaljubljenost.
(Vjesnik)


...Plemenitošću svojih solističkih prinosa izvedbe ( Njemački requiem) su podarili Ana Pusar Jerič, slovenska sopranistica, čije lijepo pjevanje u zajedništvu sa Zborom u odlomku " Ihr habt nun Traurigkeit" ostaje i najljepšim dijelom izvedbe...
(Slobodna Dalmacija)


...Danas iznimno cijenjena u svijetu, slovenska sopranistica Ana Pusar-Jerič izazvala je pak buru oduševljenja finoćom muziciranja sabranom u liku dramsko koloraturne Matilde...
(Vjesnik)


...Presudni trenutek okupljanja bio je, čini se, nastup Ane Pusar-Jerič - zbir znanja, iskustva i nadahnuta trenutka...
(Večernji list)


...toliko nas je u ovoj izvedbi oduševila Ana Pusar-Jerič (Matilde). Njezina interpretacija blistala je u maniri vokalnog virtuoza, u sjaju glasovne ljepote i poduhovljenog izraza, koji se ne zadovoljava površinskim sjenčanjem, več prodire u duboke, gotovo skrivene i najsitnije detalje predloška...
(Slobodna Dalmacija)


...Treći protagonist u solističkoj ekipi, sopran Ana Pusar-Jerič kao Desdemona bila je pravo otkriće i ugodno iznenađenje. To je pjevačica lijepog i izjednačenog glasa s divnim prijelazima. Ona je osim toga svladala i glumačku vještinu, a i ugodne je pojave. S njom je Ljubljanska opera dobila pjevačicu međunarodne vrijednosti. Da je ovaj naš sud na mijestu dokaz je njeno osvojeno prvo mijesto pred nekoliko meseci na međunarodnom takmičenju u Trevisu, te serija uspješnih nastupa u operi "Pagliacci" na nekoliko scena susjedne Italije...
(Slobodna Dalmacija)


...Brižljivu kreaciju ostvarila Ana Pusar-Jerič, kristalno bistra glasa, zaobljene fraze, eteričnih piana i pristala izgleda te ponešto suspregnute dramske igre, svakako najbolja Desdemona u domačim izvedbama "Otella" posljednjih desetlječa.
(Vjesnik)


... ali među solistima daleko je nabolja bila Ljubljančanka Ana Pusar-Jerič, umetnica, koja je u poslednje dve godine stekla veliku međunarodnu reputaciju vrhunskim dostignućima na scenama u Austriji, Nemačkoj, Italiji, Francuskoj, Španiji i Portugaliji. Predstoji joj još serija angažmaja i u drugim vodećim svetskim kućama. Njena je Desdemona bila tako sjajna i kompletna kreacija, da je teško nešto bolje ostvariti! ...
(Novosti)