Ana Pusar se je rodila v Šentjurju, mestu z glasbeno tradicijo, ki jo oblikujejo skladatelji Ipavci. Izhaja iz glasbeno ljubiteljske družine, veže pa jo tudi sorodstvena vez z mezzosopranistko Sonjo Draksler Radde. Vse to tvori organsko podlago za odkritje Ane Pusar Jerič kot poznejše mednarodno nadvse uspešne sopranistke. Glasbeno se je začela izobraževati v Celju, nadaljevala pa v Ljubljani in Salzburgu. Uspešno šolanje se je zrcalilo v nagradah na mednarodnih tekmovanjih z različnimi sporedi, predvsem pa z deli iz italijanskega opernega repertoarja. Prejela je drugo nagrado v Zagrebu na jugoslovanskem tekmovanju, prvo nagrado na tekmovanju Totti dal Monte v Trevisu za vlogo Nedde v Glumačih, drugo nagrado pri Mariu del Monacu v Villi Manin, drugo nagrado in srebrno medaljo na tekmovanju v Ženevi, nagrado kritike v Berlinu za vlogo Lize v Pikovi dami, nagrado Prešernovega sklada za vlogo Popeje v Monteverdijevi operi Kronanje Popeje, Betettovo nagrado za življenjsko delo …

Sopranistka Ana Pusar Jerič je bila takoj po študiju stalno angažirana v ljubljanski Operi SNG, kjer se je pokazala v široki paleti različnih vlog, kot so: Dido v operi Dido in Enej, Rozina v Seviljskem brivcu, Fenena v Nabuccu, Oksana v Božični noči, Zerlina v Don Juanu, Minka v Gorenjskem slavčku, Nedda v Glumačih, Lauretta v Gianniju Schicchiju, Micaela v Carmen, Georgetta v Plašču, Lucieta v Štirih grobijanih, Manon v Massenetovi Manon, v Simonitijevi Partizanki Ani, Nannetta v Falstaffu, Tatjana v Evgeniju Onjeginu, Desdemona v Otellu, Elizabeta v Don Carlosu …, kar kaže na vrhunsko pevsko tehniko Ane Pusarjeve, saj so vloge iz različnih žanrov. Vzporedno pa ves čas neguje tudi komorno in koncertno petje.
Po šestletnem obdobju v ljubljanski Operi SNG je umetnica postala stalna članica Komične opere v Berlinu. V njej in v berlinski Državni operi, dresdenski Semperjevi Operi ter v Operi Wiesbaden je dosegla največje uspehe z vlogami Čo-čo-san v Madame Butterfly, Fiordiligi v Cosi fan tutte, z Ariadno v Ariadni na Naksosu, Ellen v Petru Grimesu, grofico Rosino v Figarovi svatbi, Elso v Lohengrinu, Elviro v Mutavki iz Portičija, Agato iz Čarostrelca, Lizo v Pikovi dami … S tem programom je gostovala na Japonskem, v Benetkah, Edinburghu, Moskvi (Boljšoj teater), Pragi, Peterburgu, Madridu … Zelo pomembno za njen razvoj v tem obdobju je bilo večletno sodelovanje z režiserjem Joachimom Herzem in dresdenskim Državnim orkestrom, ki je doseglo vrhunec z vlogo Maršalice v Kavalirju z rožo ob odprtju dresdenske Semperjeve opere.
Po šestletnem stalnem angažmaju v berlinski Komični operi je Ana Pusar Jerič postala svobodna umetnica in njen debut v tem statusu predstavlja vloga Els v koncertni izvedbi Schrekerjeve opere Schatzgräber (Koristolovec) v koncertni hiši na Dunaju, v dunajski Državni operi pa je debitirala z vlogo donne Anne v Don Juanu. Sledile so Ariadna, Agata, Arabella, grofica Madeleine v Capricciu, maršalica, Rikke v Cerhovi operi Rattenfänger (Lovec na podgane). V tem obdobju se je pevka načrtno in iz vedoželjnosti posvetila nemškemu repertoarju, saj je do tedaj v glavnem pela italijanskega. Še vedno pa je odklanjala ponudbe za vloge dramskega oziroma dramsko-koloraturnega značaja italijanskega repertoarja, saj jih je načrtovala za malo pozneje. Izjemo je naredila pri Traviati. Vrstili so se še nastopi v opernih gledališčih v Münchnu (Dafne, grofica Rosina v Figarovi svatbi, donna Anna, grofica Madeleine v Capricciu), Barceloni( donna Anna), Benetkah ( Agata, Elza, Tatjana), Državni operi v Hamburgu (Desdemona, Elza, Margareta, Leonora v Fideliu), Montrealu (donna Anna), Ženevi (Capriccio), Zürichu (Leonora v Fideliu, Katja Kabanova), Salzburgu (Ariadna, Elza) ter v Stuttgartu, Lizboni, Bernu, Toulousu, Las Palmasu, Gradcu, Kölnu, Veroni, Milanu, Rimu, Neaplju, Firencah, Londonu, San Paolu, Trstu, Chicagu …
Sodelovala je z dirigenti, kot so: Stein, Maazel, Pritschard, (Pretre), Harnocourt, Scneider, Sawalisch, Chailly, Kuhn, Albrecht, Vonk, Weikert, Delman, Penderezky, Melles, Hollreiser in drugi, pevski partnerji pa so Brigitte Fassbender, Edith Mathis, Karlo Košuta, Vladimir Atlantov, Renato Bruson,Gösta Windbergh, Simon Estes, Eva Marton, Agnes Baltsa, Jose van Damm, Walter Barry, Hanna Schwartz, Herman Prey, James King, Theo Adam, Peter Schreier, Matti Salminen, Lucia Valentini Terrani. Neil Shicoff, Ferruccio Furlanetto, Kurt Moll, Bernt Weikl,Ann Gjevang, Wolfgang Schöne, Alicia (Nafe), Gino Quillico, Olaf Bär, Franz Grundheber, Ann Murray, Kurt Rydl, Thomas Hampson, Anne Howels, Katja Ricciarelli…
Zaradi velikega obsega glasu, izjemne tehnike in pretanjene muzikalnosti je sposobna izjemnih glasovnih metamorfoz in poistovetenja z različnimi glasbenimi slogi. Tako jo je nemška kritika po premieri Fiordiligi v Dresdnu označila za "Teschemacher" osemdesetih. Po premieri Capriccia v Ženevi jo je francoska kritika primerjala z Elisabeth Schwarzkopf, v Berlinu so primerjali njeno petje vloge Čo-čo-san s petjem Renate Tebaldi. Maršalico Ane Pusar pa je kritika označila z besedami, da je "Strauss gotovo mislil nanjo, ko je komponiral Kavalirja z rožo". Margerita v Faustu je bila po besedah ocenjevalcev v Hamburgu z "Ano Pusar bleščeče zasedena". Ali Traviata, za katero so dejali, da je "Ana Pusar izjemna pevka za vlogo Violette zato, ker podaja vsebino drugega, tretjega in četrtega dejanja kot mladodramska sopranistka, kar Traviata tudi zahteva, obenem pa briljantno odpoje tudi koloraturno arijo iz prvega dejanja".
Ob izidu zgoščenke z Verdijevimi arijami pravi kritik tole: "Sopranistka Ana Pusar je v opernem svetu nekaj posebnega. Njena pevska osebnost je kompleksna, takšna, kakršno terjajo Verdijeve sopranske vloge. Z izborom arij na novi zgoščenki umetnica zajame celo galerijo likov, ki jih je Giuseppe Verdi namenil sopranskemu glasu. To pa pomeni, da se Pusarjeva s svojo vokalno fleksibilnostjo giblje v žanrskem razponu, ki ga doslej ni uspelo povzeti nobeni drugi slovenski sopranistki niti v celotnem obdobju individualnega glasovnega razvoja, kaj šele v okviru enega recitala, posnetega v časovno strnjenem obdobju. Tudi v mednarodnem merilu (in v kateremkoli času) skoraj ne naletimo na pevko, ki bi bila enako suverena v podajanju koloraturne lahkotne radosti (Traviata), po drugi strani pa velikih tragičnih lokov dramske spevnosti (npr. Leonorina arija iz Moči usode). Verdijeve dramske junakinje, ki jih na zgoščenki zastopajo še Leonora iz Trubadurja, Amelija iz Plesa v maskah, Elizabeta iz Don Carlosa in Aida, so po glasovni tehtnosti posebna sopranska stroka, ki se praviloma izključuje z virtuoznostjo. Ana Pusar pa je ob zniansiranem dramskem potencialu zmožna tudi virtuoznosti, zato presega repertoarne zamejitve in pevsko še posebej zablesti na ekskluzivno verdijevskem področju dramatične kolorature, vsebovane v odlomku iz Arolda, raritete, po kateri ni posegel še noben naš interpret. Pevkina glasovna mnogostranost je nadgrajena s pretanjenim psihološkim vživljanjem v izbrane ženske like, ki jim je skupna usoda tragične resignacije."
Leta 1995 je bila Ana Pusar Jerič zopet stalno angažirana v ljubljanski Operi SNG, kjer je ponovno pela vlogo Leonore v Fideliu, Leonoro v Plesu v maskah, Lizo, Ariadno, Čo-čo-san, grofico Rosino v Figarovi svatbi, Marinko v Prodani nevesti, donno Anno v Don Giovanniju, Abigaillo v Nabuccu, Verdijev Requiem, Švarovo Kleopatro.
Zaradi njene glasovne fleksibilnosti in muzikalnosti zajema njen repertoar koncertna dela vseh glasbenih obdobij. Koncertno petje in še posebej samospev s svojo tankočutno zahtevnostjo interpretacije sta pri umetnici enako zastopana kot operno petje. Tako se vrstijo dela od renesanse prek Bachovih pasijonov in kantat, klasicizma in romantike - Schuberta, Schumanna, Mendelssohna, Brahmsa, Wolfa, Liszta - do Rahmaninova, Šostakoviča, Stravinskega, Berga, kot tudi dela slovenskih skladateljev (Ipavci, Savin, Vilhar, Pavčič, Lajovic, Kogoj, Šivic, Švara, Simoniti, Škerjanc, Šček, Lipovšek, Cvetko, Vremšak, Mauri, Bravničar, Dekleva idr.).